Kadar kot podjetje kupujete ali prodajate blago in storitve v drugi državi, veljajo posebna pravila za obračun DDV. Kako se DDV obračunava v določenem primeru, je odvisno predvsem od tega, kdo in kje je kupec oziroma prodajalec. Za lažje poslovanje s tujino prispevek povzema najpogostejše osnovne situacije, ki se pojavljajo pri tem.
1) Prodaja drugemu podjetju ali poslovni stranki v drugi državi EU
Podjetje, ki blago proda drugemu podjetju oziroma poslovni stranki in to blago pošlje v drugo državo EU, ne obračuna DDV, če ima ta poslovna stranka veljavno identifikacijsko številko za DDV. Podjetje lahko še vedno odbije DDV, ki ga je samo plačalo ob nabavi blaga oziroma storitev, povezanih s to prodajo. Če poslovna stranka nima veljavne identifikacijske številke za DDV, mora podjetje pri prodaji obračunati DDV po stopnji, ki se uporablja v njegovi državi.
Podjetje svojim poslovnim strankam iz drugih držav EU, za storitve praviloma ne obračuna DDV. Poslovne stranke bodo DDV za prejete storitve plačale po stopnji, ki velja v njihovi državi, po postopku obrnjene davčne obveznosti. Podjetje še vedno lahko odbije DDV, ki ga je samo plačalo ob nabavi blaga oz. storitev, povezanih z opravljanjem teh storitev.
Ali ima podjetje oziroma poslovna stranka veljavno identifikacijsko številko za DDV, lahko preverite v bazi VIES.
2) Prodaja končnim potrošnikom v drugi državi EU
Podjetje, ki blago proda in pošlje potrošnikom v drugi državi EU, se mora tam prijaviti v sistem DDV in obračunati DDV po stopnji, ki velja v tisti državi, razen če skupna vrednost njegovega letnega prometa v tej državi ne doseže mejnega zneska, določenega v tej državi. Mejne vrednosti lahko najdete na straneh Evropske Komisije.
Za storitve, ki jih podjetje opravi v drugi državi članici, je običajno DDV potrebno obračunati po stopnji, ki velja v njegovi državi, razen za telekomunikacijske, radiodifuzijske in digitalne storitve, ki se vedno obdavčijo v državi kupca (kjer ima fizična oseba stalno prebivališče ali kjer običajno prebiva oziroma kjer ima sedež oseba, ki ni davčni zavezanec).
3) Prodaja zunaj EU
Podjetje, ki prodaja blago strankam zunaj EU, ne obračuna DDV, čeprav lahko še vedno odbije DDV, ki ga je plačalo ob nabavi blaga oz. storitev, povezanih s to prodajo.
Podjetje, ki opravlja storitve za naročnike zunaj EU, praviloma ne obračuna DDV. Če se storitev uporablja v drugi državi EU, lahko DDV obračuna ta država. Podjetje lahko odbije DDV, ki ga je samo plačalo ob nabavi blaga oz. storitev, povezanih z opravljenimi storitvami.
4) Nakup znotraj EU
Podjetje, ki blago kupi in prejme za poslovne namene iz druge države EU, mora obračunati DDV na transakcijo, kot če bi bilo samo prodajalec tega blaga, in sicer po stopnji, ki se uporablja v njegovi državi. Ta znesek je običajno pozneje mogoče odbiti.
Podjetje, ki storitve za poslovne namene naroči in prejme od ponudnika iz druge države EU, mora obračunati DDV na transakcijo, kot če bi bilo samo ponudnik te storitve, in sicer po stopnji, ki velja v njegovi državi (po postopku obrnjene davčne obveznosti). Ta znesek je običajno pozneje mogoče odbiti.
5) Nakup zunaj EU
Podjetje, ki kupi blago za svoje poslovanje od dobavitelja s sedežem zunaj EU, mora načeloma plačati DDV v kraju uvoza in ga lahko odbije pri naslednjem obračunu DDV, če opravlja obdavčljive dobave.
Kadar podjetje v okviru svojega poslovanja naroči storitve, ki jih zanj opravi ponudnik s sedežem zunaj EU, mora običajno plačati DDV po stopnji, ki velja v njegovi državi, kot če bi bil sam ponudnik te storitve (po postopku obrnjene davčne obveznosti). Ta znesek bo običajno pozneje mogoče odbiti.
V prispevku je predstavljenih nekaj osnovnih pravil glede obračunavanja DDV, ki veljajo za čezmejno poslovanje. Glede na veliko število možnih situacij in izjem na tem področju, je v večini potrebno primere obravnavati individualno. Za več informacij o DDV pri poslovanju s tujino, oziroma svetovanje za vaš specifičen primer, nas polkičite na +386 2 81 80 665 ali nam pošljite vprašanje.
